Pogovori

Pogovor #20: Julija Lukovnjak – “Pisanje ne sme biti zapor, mora biti nasprotje od tega.”

Avtorica naslovne fotografije: Katarina Fišer

Simpatično Julijo Lukovnjak sem spoznala nekega dne, ko sem obiskala knjigarno Sanje. Že pred tem sem na predstavitvi novega programa založbe Sanje slišala, da prihaja nova fantazijska knjiga mlade slovenske avtorice in to se mi je tako vtisnilo v spomin, da sem si zapomnila, čeprav je bila njena knjiga izdana precej kasneje, saj je bila v programu zgolj napovedana. Najino srečanje je bilo eno samo pristno veselje, najprej me je ona prepoznala, ker sem prišla v knjigarno po recenzijski izvod ene knjige, nato pa mi je povedala kdo je, pa sem se jaz spomnila na njeno napovedano knjigo. Od takrat najprej je najin prijateljski odnos napredoval, takoj sva se ujeli, všeč mi je njen smisel za humor, pogled na svet, kako deluje njena domišljija in filozofsko razmišljanje. Skratka, povezala naju je knjiga, ki je še ni bilo, prijateljici sva pa postali ne glede na knjigo.

Ker je njena knjiga izšla v koronskih časih, Julija še ni dobila prave priložnosti, da Imaginarne svetove Edgarja Kaosa predstavi tudi na pogovoru v živo. Zato sva 13. aprila organizirali pogovor v Trubarjevi hiši literature, ki bi moral biti tudi posnet in dostopen na mojem YouTube kanalu, vendar zaradi nepredvidljivih okoliščin ni bil. Pogovor je bil za obe nekaj novega, zame prvo vodenje pogovora v živo, za Julija prva živa predstavitev knjige in njenega pisanja. Šele pred kratkim sem se domislila, da bi lahko Juliji rekla, da še v pisni obliki odgovori na vprašanja, na katera je odgovarjala na predstavitvi knjige. Obe se zavedava, da to vsekakor ni isto, da odgovori ne bodo točno takšni kot v živo, vendar bodo tistim, ki ste pogovor zamudili vsaj en vpogled vsebino, ki smo jo doživeli. Na koncu pogovora vas bo pričakala še fotogalerija z dogodka.


Foto: Katarina Fišer

Na kratko se predstavi in povej kaj rada počneš? (tega vprašanja seveda na pogovoru v živo ni bilo, dodan je zaradi rubrike pogovorov na blogu)

Sem Julija, stara sem enaindvajset let in rada berem, pišem, preživljam čas v naravi, s prijatelji in s svojim psom. Sem iz Gornje Radgone, sedaj pa v Ljubljani študiram primerjalno književnost in literarno teorijo ter filozofijo, delam v knjigarni in v SNG Opera in balet.

Julija, prvi zametki tvoje knjige so torej začeli nastajati pri rosnih 11 letih. Se morda spomniš, kaj je takrat botrovalo temu, da si se odločila, da si želiš napisati svojo zgodbo? So bile to knjige, ki si jih prebirala, morda filmi, ki si jih gledala? Ali je težko paziti na to, da ne prestopiš meje med tem, da je nekaj inspiracija ter tem, da kopiraš drugo delo?

Prva iskra, ki je na dolgi rok privedla do Imaginarnih svetov, so bile moje sanje, ki sem jih imela enkrat pri enajstih. Verjetno sem bila pod vplivom fantazijskih knjig in filmov, ki so bili takrat del mojega vsakdanjika. O teh sanjah sem večkrat razmišljala, dokler se mi ni šele pri petnajstih porodila ideja o tem, da bi lahko razvila daljšo zgodbo in jo zapisala.

Mejo med zgledovanjem po nekem drugem delu in kopiranjem seveda lahko prestopiš dokaj hitro. Tudi sama moram priznati, da si občasno sposojam določene motive pri drugih avtorjih (največkrat kdo omeni podobnost s Pullmanovim konceptom daemonov ali s Paolinijevim prikazovanjem prijateljskega odnosa med zmajem in človekom, včasih tudi podobnost z atmosfero v Harryju Potterju), se pa trudim, da podobne elemente predstavim v drugačni luči ali jim namenim neko drugačno funkcijo v magičnem sistemu.

Danes ne gre več za tvoje otroške sanje, ampak knjiga obstaja tudi v naši resničnosti. Proces do izdaje je trajal več kot 10 let. S kakšnimi izzivi si se pri tem soočala, koliko je bilo zaradi tega spreminjanja, popravljanja? Ali si imela pri tem dobro podporo urednice, lektorice morda tudi prijateljev? Si kdaj izgubila motivacijo za pisanje in kako jo ponovno najdeš?

Izzivov je bilo vsekakor veliko več, kot sem jih pričakovala. Samo pisanje je trajalo več let, čeprav je bilo običajno prijetno, pa je znalo velikokrat postati naporno, na trenutke celo neznosno. Urejanje petsto stranskega besedila, ki ga je napisala precej neizkušena pisateljica, seveda ni bilo nič lažje, zato sem zelo hvaležna prav urednici Jerici, ki se je potrpežljivo ukvarjala z besedilom, prav tako pa ilustratorki in oblikovalki Vesni, ki je poskrbela za to, da so bile moje želje glede videza knjige upoštevane. Že med snovanjem prve knjige sem morala nenehno razmišljati o njeni prihodnosti, o marketingu, o svojih ciljih, o »poslovnem« vidiku svojega pisanja. Volje do vsega tega mi je seveda na več točkah zmanjkalo, velikokrat se mi je zazdelo, da je moje početje popolnoma absurdno. Ta občutek je precej grozen, saj razveljavi vso vrednost tvojega dolgoletnega ustvarjanja. Premagala sem ga šele, ko sem besedilo dejansko izboljšala, ali ko sem dobila nekakšno zunanjo potrditev o tem, da je moje pisanje v redu.

Foto: Katarina Fišer

Kako je bil videti tvoj »pisateljski« dan oz. življenje v gimnaziji in kak kasneje, na fakulteti? Kaj so o tem, da pišeš, mislili drugi? Si o tem govorila?

V srednji šoli sem pisala kot stroj. Imela sem strogo kvoto strani, ki jih moram napisati v dnevu, nisem si pustila spati, dokler je nisem dosegla. To je bilo v bistvu res neproduktivno in neumno, saj sem s tem močno škodila svojemu zdravju, besedilo zaradi moje utrujenosti vedno ni bilo kvalitetno, pisanje pa se je sprevrglo v nekaj mučnega. Šele sčasoma sem ugotovila, da se stvarem v splošnem na tak način ne more streči. Na fakulteti sem torej začela pisati manj, a z veseljem, bolj premišljeno. V vseh teh letih sem imela nekaj podpore svojih tesnejših prijateljev, sicer o knjigi nisem veliko govorila. V branje sem jo dala le nekaj prijateljicam, pa še to le v zgodnji fazi, nekako me je bilo strah tujih mnenj, ki bi mi lahko že v začetku odvzela preveč poguma. Ne vem, kaj so kdaj koli o tem, da pišem, menili drugi, so pa opazili, da sem nenehno utrujena, včasih so izrazili skrbi zame. Jaz sem te skrbi nalašč preslišala, a zdaj razumem, da so imeli popolnoma prav. Pisanje ne sme biti zapor, mora biti nasprotje od tega. Končni Imaginarni svetovi so torej mešani produkt mojega najstniškega samodestruktivnega vedenja in poznejših refleksij.

Pa dajva morda predstaviti knjigo bralcem pogovora, tako, da jim ne izdava preveč, ampak jih vendarle (vsaj tiste, ki je še niso prebrali) navdušiva za branje tvoje knjige.

Imaginarni svetovi Edgarja Kaosa govorijo o človeškem dečku, ki se brez spominov na svojo preteklost skuša znajti v svetu magije, ki mu je popolnoma tuj. Čeprav moralno siv protagonist ne čuti nobene navezave na ta svet, dobi posebno odgovornost zanj. Imaginarni svetovi so torej Edgarjevo odkrivanje najhujših in najboljših vidikov tega sveta ter proces njegovega odločanje o tem, kje stoji.

Foto: Katarina Fišer

Kdo je tvoj najljubši lik iz knjige? S katerim se najbolj povezuješ?

Moj najljubši lik je Nočna Mora, najbolj pa se povezujem s Florio in z Edgarjem. Ko pišem o Nočni Mori, me ta lik najbolj osrečuje, ko pišem o Florii, me v svojih dejanjih močno spominja name, ko pa pišem skozi Edgarja, velikokrat zapisujem lastne misli, včasih sploh ni meje med tem, kje se končajo njegove misli in začnejo moje.

V tvoji zgodbi je torej tudi ogromno različnih bojev in oblikovane so tudi zanimive vojaške skupine. Te imajo imena po nekaterih zodiakalnih znamenjih. Ali se zanimaš/verjameš v horoskop? Imaš narejen koncept tudi za druga, v prvi knjigi neomenjena znamenja (torej kaj počnejo)?

Ja, ti koncepti obstajajo in skupine, ki so poimenovane po drugih znamenjih, se bodo pojavile v naslednjih romanih. Iskreno povedano ne verjamem v to, da ima položaj zvezd ob trenutku rojstva pomembnejši vpliv na človekovo osebnost, prej jo determinira veliko drugih, pomembnejših dejavnikov. Recimo, da imam do astrologije zapleten odnos; priznati moram, da mi je zelo zanimiva in da zelo rada preberem kaj o njej, čeprav se obenem zavedam, da to, kar berem, najbrž ni res, in da zapravljam čas. Prav tako moje prepričanje, da je popolnoma zlagana, sploh ni trdno, če se pojavi kdo, ki prične prepričljivo razlagati o dokazih za njo, me spet hitro nekoliko spravi v dvome.

Čeprav je knjiga fantazijska, jo je zagotovo navdihnila tudi realnost. Sploh, če danes pogledamo osnovni konflikt v knjigi lahko banalno aktualiziramo na trenutno vojno dogajanje na evropski celini. So te kateri svetovni ali osebni dogodki posebej navdihnili za kak prizor v knjigi? So kateri fantazijski koncepti metafora za realne probleme, na primer črna magija?

S temo vojne se bom sicer nekoliko bolj ukvarjala v drugi knjigi, so pa najrazličnejši problemi našega sveta vsekakor navdihnili določene elemente Imaginarnih svetov, kot so na primer rasistični odnos bitij do ljudi, problematičnost izobraževalnih sistemov, prelaganje odgovornosti starejših generacij na mlajšo, nesmiselnost vojne, neupoštevanje mentalnega zdravja itn. Tudi zgoraj omenjena črna magija je en tak element, magična bitja namreč prično proizvajati črno (destruktivno) magijo zaradi dolgotrajnega stresa. Edgar jo običajno sproži tako, da se nalašč muči z neprijetnimi mislimi, dokler te ne presežejo praga stresa, ki je potreben za pojav magije. Črna magija mu kmalu uide izpod nadzora, ne more več izbirati, kdaj jo bo uporabljal in kdaj ne, to pa privede do katastrofalnih posledic. Črna magija torej na nek način seveda lahko deluje kot metafora za različne samodestruktivne navade.

Foto: Katarina Fišer

Prevladujoče vzdušje v Imaginarnih svetovih je tesnoba oz. nezaupanje, ali misliš, da je dandanes takšno splošno počutje mnogih mladostnikov?

Definitivno. Mislim, da mladi danes niti slučajno ne živimo brezskrbne mladosti, in ne vem, ali ima kdo od nas dejansko dobra pričakovanja o lastni in splošni prihodnosti. Ne vem, kakšna je bila mladost v sedemdesetih, osemdesetih ali devetdesetih letih, mediji jih vsekakor prikazujejo bolj brezskrbne in upajoče, medtem ko se mladi danes veliko bolj zavedamo groženj globalnega segrevanja, poznega kapitalizma, nedemokratičnih političnih sistemov, razvijajoče se tehnologije, bolezni, duševnih bolezni … V tej zmedi se počutimo popolnoma nemočni glede tega, kam bo peljala naša prihodnost, čeprav pelje v popolnoma obupno smer. Mislim, da skoraj nihče izmed nas ni postal to, kar je hoteli biti. Strah nas je in polni smo nezaupanja. Ne moremo zaupati sistemu, v katerem živimo. Ne moremo zaupati delodajalcem, učiteljem, profesorjem, politikom, zdravnikom, najemodajalcem, prodajalcem, religioznim voditeljem, ne moremo zaupati vsem tem osebam, od katerih je odvisno naše preživetje. Mislim, da nismo srečni, čeprav skušamo biti.

Bi kaj zdaj v knjigi kaj spremenila?

Ja in ne. Če bi jo začela brati, bi v njej zagotovo našla tisoč stvari, ki se mi ne bi zdele dovolj dobre. Po drugi strani pa je to izdelek, ki je zdaj ločen od mene, za katerega sem ga na neki točki v času odločila, da je končan – in to svojo odločitev želim spoštovati.

Večkrat si že v medijih omenila, da nameravaš napisati celo serijo knjig o Edgarju Kaosu in svetu, ki ga obdaja. Si si morda že zamislila, kako boš poimenovala serijo?

Zelo veliko sem razmišljala o tem, a se o naslovu serije še nisem odločila.

 Ali že pišeš drugo knjigo? Kako daleč si, kako ti gre? Nam lahko morda zaupaš kaj se bo v njej zgodilo?

Ja, druga knjiga že nastaja. Pišem drugo različico, sem nekje pri polovici. V njej se bo zgodilo veliko zanimivih zapletov, ki se bodo odvijali ne le na lokalni, temveč na globalni ravni, zaradi tega pa bodo imeli obsežnejše posledice. Vsi glavni liki bodo naleteli na precej hujše težave kot v prvi knjigi, njihovi odnosi se bodo zapletli, spoznavali se bodo s politiko, vojno, osebno in svetovno zgodovino ter novimi, temnejšimi obrazi magije. Pojavil se bo še peti glavni lik, ki bo nasprotnik drugih glavnih likov, pripovedovalec pa bo odslej tudi Nočna Mora.

Foto: Katarina Fišer

Slovensko literarno področje (še) ni preveč naklonjeno fantazijski literaturi. Veliko beremo tujih knjig (kar v angleščini) ali prevedenih, vendar imam občutek, da obstaja še neko nezaupanje do slovenske fantazijske literature (tako kot je bilo prej do kriminalk). Kakšna so bila tvoja pričakovanja o prihodnosti knjige in ali so se uresničila?

V resnici nisem imela zelo izrisanih pričakovanj, sem pa upala na najboljše. Knjiga se je v začetku srednje dobro prodajala, jaz pa sem se zelo paranoično osredotočala na to, koliko izvodov se bo prodalo in kmalu zabredla v pretirano obsedenost s tem, ali bo knjigi »šlo« ali ne, in sploh ne zaradi želje po »best-selling« romanu, temveč zaradi strahu pred njenim propadom (in propadom vseh mojih vizij.) Ko je bila v obdobju med januarjem in marcem prodaja nekoliko slabša, me je to razžiralo, da se sploh nisem mogla veseliti dejstva, da sem izdala lastno knjigo. Šele na pomlad sem ponotranjila dejstvo, da uspešnost knjige ni merjena v številkah in da knjige potrebujejo čas, da se »primejo«, ter se spomnila, da knjige nikoli nisem napisala zato, da bi se dobro prodajala, temveč preprosto zato, da bi napisala svojo knjigo.

Imaš kakšen nasvet za mlade, ki na svojo pisateljsko pot šele stopajo?

Imam veliko nasvetov. Ne pišite, če vam je mučno ali preveč naporno, ker v tem primeru nima smisla, da pišete. Ne pišite zato, ker hočete prodati veliko izvodov knjige in ne pišite zato, ker želite postati slavni. Vse najbolj neumne knjige, ki sem jih prebrala v življenju, so bile »New York Times bestsellers«. Pišite to, o čemer želite brati. Berite. Berite veliko dobrih in malo slabih knjig. Ne primerjajte se. Pri pisanju ni ničesar, kar bi lahko opravičeno primerjali, vsako besedilo je svet zase. Pišite o tem, kar morate nujno povedati, preden umrete. V vaših umih je veliko pomembnih stvari, veliko pomembnih misli, in pisanje je sredstvo, s katerim lahko te pomembne misli pokažete svetu. Ustvarjajte pomenljivo umetnost – umetnost, ki je pomenljiva za vas, ne za kritike in založnike. In najpomembneje, napišite natanko to, kar ste želeli napisati, sklepanje kompromisov je praktično v vsakdanjem življenju, ne pa v umetnosti. Umetnost je prostor za individualizem in egoizem. Umetnost je edina stvar, ki je v današnjem svetu zgolj naša. Sklepanje kompromisov v umetnosti je prodaja duše.

Kaj rada bereš?

Berem rada raznovrstne knjige, fantazijo, klasike, filozofijo in sodobne romane.

Kupljena ali sposojena knjiga? Koliko knjig približno kupiš na leto?

Če je dobra, zagotovo kupljena, kupim najbrž nekje med petindvajset in petintrideset knjig na leto (kupujem jih namreč tudi za darila), nekatere od tega so rabljene. Nerada pa kupujem knjige “na pamet”, torej če ne vem, ali mi bodo zares všeč, zato mi izposojanje velikokrat bolj ustreza.

Ali so ti starši v otroštvu brali knjige? Najljubša knjiga iz otroštva?

Ja, starša sta mi v otroštvu prebrala ogromno knjig. Moje najljubše knjige iz otroštva so bile vse iz serije Grozni Gašper.

Katere tri knjige bi v branje predlagala bralcem mojega bloga?

Moji knjižni predlogi so: H. G. Wells: Ljudje kot bogovi, R. F. Kuang: The Poppy War, Susanna Clarke: Piranesi.

H. G. Wells: Ljudje kot bogovi
R. F. Kuang: The Poppy War
Susanna Clarke: Piranesi

Knjigo lahko kupite na spletni strani založbe Sanje ali v njihovi knjigarni. Na voljo sta mehka in trda vezava, najdete pa jo tudi v bolje založenih knjigarnah.

Avtorica fotografij: Katarina Fišer

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.