Pogovori

Pogovor #21: Eva Mlinar – “Izkušnja grotesknega je lahko izkušnja nečesa negativnega, čudnega in zloveščega, po drugi strani pa nas preseneti in nasmeji.”

Evo Mlinar sem začela podrobneje spremljati, ko je pri založbi VigeVageKnjige izšla knjiga Vinjete straholjubca, ki jo je ilustrirala. Približno od takrat naprej z veseljem pogledam njene knjige, novo oblikovanje in ilustracije. Ko so letos razkrili naslovnice za Fabulo 2022, sem se še posebej razveselila, saj jih je oblikovala ravno Eva! Ob ogledu razstave, ki je bila postavljena v atriju Mestne hiše v Ljubljani (in kjer so bile prikazane tudi različne naslovnice), so se mi začela v glavi oblikovati vprašanja, ki sem jih nato zapisala in poslala Evi. Sama sem pri postavljanju tega pogovora njena vprašanja prebirala z velikim zanimanjem, veliko je povedala tudi o zakulisju njenega dela, kako poteka, kje dobi navdih, kako se loti posamezne knjige … Upam, da bo veliko pomenil tudi vam, ker je meni to eden izmed ljubših pogovorov zadnje čase!


Na kratko se predstavi in povej kaj rada počneš?

Fotografija: Neža Peterle

Moje ime je Eva Mlinar in sem vizualna umetnica, ilustratorka in oblikovalka. Imam to srečo, da so moji najljubši hobiji tudi moj poklic, sicer pa se rada potepam, berem, družim s prijatelji, vsake toliko tudi kaj napišem. Veliko časa preživim v naravi, saj imam zelo živahnega kužka, ki rabi dosti sprehodov. Poleg likovne akademije sem doštudirala umetnostno zgodovino, ki ostaja moja strast in vedno jo na nek način vključim v svoje ustvarjanje.

Ali imaš kakšno jutranjo/dnevno rutino? Kako poteka tvoj delovni dan?

Moje jutro se ponavadi začne s pasjim sprehodom in nato zajtrkom, od tu dalje pa je skoraj vsak dan drugače. Nisem ravno človek rutin in rada imam razgibanost – nekatere dneve odidem delat v pisrno, ki si jo delim s kolegi oblikovalci in arhitekti, včasih grem za nekaj ur v kakšen fajn kafič, drugič delam od doma. Ker sem freelancerka, si lahko privoščim, da kakšno lepo dopoldne zabijem na kavi s prijatelji ali pa pohajkujemo po Rožniku. Drugače pa dvakrat na teden treniram karate v bližnjem doju in se zopet skušam disciplinirati za vsakodnevno meditacijo. Ob večerih sem najraje doma (če čez dan uživam, me počaka delo), sicer pa greva s fantom v kino ali na kakšen koncert.  

Kako si prišla na karierno pot, ki jo danes počneš? Kaj te najbolj pritegnilo, da si se odločila za to smer študija?

Od nekdaj sem najraje risala in že v četrtem razredu sem ilustrirala ponatis mladinskega romana Drejček in trije marsovčki Vida Pečjaka. Na gimnaziji smo nato imeli dober slikarski krožek, ki sta ga vodila slikarja Darko Slavec in kasnejši profesor na Akademiji za likovno umetnost Jože Muhovič. Ilustrirala sem šolsko revijo in večino popoldnevov preživela v ateljeju, domov sem prihajala pozno zvečer. Najbrž je bila moja kariera začrtana že takrat, vse kar je sledilo, mi je prišlo nasproti samo od sebe. Vendar pa se po srednji šoli nisem vpisala na Akademijo – zanimalo me je preveč stvari in ker se nisem mogla odločit, sem izbrala študij umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti. Šele v tretjem letniku sem se vpisala tudi tja, in sicer na smer vizualne komunikacije (oddelek za oblikovanje). To sicer ne bi bila moja prva izbira, saj res nisem marala dela z računalnikom in sem želela prevsem slikati, vendar vzporedni študij na slikarstvu zaradi celodnevnega ateljejskega dela ni bil mogoč. Zdaj mi ni prav nič žal, saj lahko ustvarjam na različnih področjih, delo z računalnikom pa je postalo nepogrešljivo in dostikrat olajša delovne procese.

Koliko ustvarjalne svobode dobite grafični oblikovalci in koliko vas naročniki zamejijo? Kaj se ti zdi lažje, biti popolnoma svoboden pri ustvarjanju projekta ali imeti okvirne smernice?

Zelo odvisno, pri ilustraciji je načeloma več ustvarjalne svobode. Pri grafičnem oblikovanju pa je manj osebnega pečata in spontanosti, več je načrtovanja in prilagajanja potencialnemu bralcu. Poudarek je na sporočilu in vsebini, oblikovanje pa je samo način, kako vsebino prenesti do ciljne publike. Sama se najraje lotevam ilustracij, kjer ni veliko omejitev in ni treba natančno slediti tekstu (ali pa teksta sploh ni). To mi omogoči, da podam lastno interpretacijo vsebine. Blizu mi je spontanost in raziskovanje različnih tehnik – pogosto v svoje delo vključujem kolaž, ki je zelo intuitivna tehnika in te lahko odpelje kamorkoli.

Tvoje delo odraža tisto, kar si ti. Kje jemlješ navdih za ustvarjanje?

Navdih najdem vsepovsod, najbolj na potovanjih in v stiku z drugimi kulturami. Pa tudi v literaturi, ikonografiji in ob obiskovanju razstav. Vedno, ko vidim kaj dobrega, začutim željo po ustvarjanju. Zaradi umetniškega izražanja v obliki asociacij ter združevanja imaginarnega in resničnega mi je še posebej blizu nadrealizem.

Letos si oblikovala naslovnice knjig za Festival Fabula. Kako se lotiš dela? Ali je oblikovalcu nujno prebrati celo knjigo, da lahko ustvari naslovnico?

Vsako področje ima svoje specifike, če oblikujem knjižno naslovko ali imam naročeno knjižno ilustracijo, prvo preberem besedilo. Sproti si zapisujem ideje in asociacije, ki se mi porajajo ob branju in mi na koncu pomagajo pri vizualizaciji. Če gre za serijo naslovnic, kot na primer pri Fabuli, si v naprej določim barvno skalo in stil ilustracije; pomembno se mi zdi, da cela serija deluje enotno in estetsko usklajeno. Naslovnica mora biti privlačna, hrati pa mora reflektirati atmosfero in vsebino knjige. Izogibam se temu, da bi ustvarila nekaj na prvo žogo, všeč mi je metaforičnost in večplastnost podob, vanje pa pogosto skrijem reference na druge motive in ideje.

Na primer pri snovanju naslovnice za Maršalinjo, romanu italijanske pisateljice in arhitektke Zore del Buono, ki govori o močni ženski, ki se je z možem pogumno zoperstavljala fašizmu, sem uporabila biblijski motiv Samsona, ki podira filistejski tempelj, stebre pa sem vzela iz znamenite pošte v Palermu, ki velja za eno najbolj reprezentativnih fašističnih arhitektur.

Ali ponavadi narediš več verzij in potem z ekipo Fabule izberete najboljšo naslovnico? Imaš ti vedno svojo favoritko ali tudi kdaj nisi prepričana, katera bi bila najboljša? Npr. na razstavi v Mestni hiši Ljubljana smo lahko videli več verzij naslovnic za določeno knjigo.

Pogosto naredim več verzij, naprej pa potem pošljem tisto, ki se mi zdi najboljša. V preteklosti se mi je pri delu z naročniki večkrat zgodilo, da sem jih poslala več, pa so potem izbrali slabšo, zato zdaj pošiljam samo končni izbor. Včasih je moj prvi predlog takoj potrjen, včasih pa mi likovni uredniki (pri delu z večjimi založbami) predlagajo izboljšave in za to sem jim hvaležna, saj lahko na delo pogledajo iz distance in vidijo kaj, česar jaz ne opazim. Vedno pa mora naslovnico potrditi tudi avtor knjige (na žalost). Pri Fabuli se je pri dveh naslovnicah dogodilo, da avtor z njo ni bil zadovoljen in jo je bilo treba zato spreminjati – v enem primeru minimalno, pri knjigi Mieko Kawakami pa smo jo spreminjali kar trikrat in do zadnjega nismo vedeli ali bo šlo skozi ali ne. Prva predlagana naslovnica mi je bila dosti boljša, tudi ekipi Fabule, vendar smo se morali ukloniti želji avtorice.

Prva verzija
Finalna verzija

Malce naivno vprašanje pa vseeno, ali imaš najljubšo naslovnico od letošnjih festivalskih knjig Fabule? Imaš morda najljubšo knjigo?

Ravno ta, o kateri je govora v zgornjem vprašanju – Vsa moja poletja Mieko Kawakami. Od knjig pa me je najbolj navdušil Očetov sinko Dina Pešuta.

Tako kot pravimo, da v zapisih lahko najdemo ljudi, ki jih pišejo, še veliko lažje najdemo oblikovalca v stvareh, ki jih oblikuje. Koliko pa so pri tem na primer vključena tudi čustva? Ali so kdaj ali so izključena?

Čustva pri ustvarjanju nikoli ne morejo biti izključena, gre za miselni proces, ki nujno vključuje subjektivno doživljanje realnosti. Tudi sama umetnost, vizualno ali literarno, sodim po tem, kakšna čustva mi vzbudijo. Mogoče so tudi zato moje ilustracije pogosto malo temačne in groteskne, saj to pri ljudeh vzbudi večji čustveni odziv kot nekaj, kar je samo »lepo« ali »luštkano«. Izkušnja grotesknega je lahko izkušnja nečesa negativnega, čudnega in zloveščega, po drugi strani pa nas preseneti in nasmeji.

Kakšni so tvoji cilji za prihodnost? Imaš kakšno manifestacijo za katero želiš, da se uresniči?

Zadnja leta sem veliko razmišljala o tem, da bi se usmerila nazaj v slikarstvo oz. se bolj posvetila lastnim projektom, pa sem imela vedno preveč naročil in premalo časa. Končno se mi je uspelo malo umiriti in ravno sedaj s prijateljico Marušo Štibelj, umetnico kolaža, pripravljava dve novi razstavi na temo Melanholije. Še vedno pa nadaljujem z ilustracijo – kmalu me čaka ilustriranje mladinskega romana Gorjančev Pavlek, ki bo izšel pri Beletrini, kot kreativna direktorica pa bom sodelovala pri zgodovinsko obarvani dokumentarni seriji.

Kaj rada bereš?

Moj »guilty pleasure« so srednjeveški zgodovinski romani (predvsem avtorji Umberto Eco, Karen Maitland in Ken Follet), sicer pa rada berem vse živo – od potopisov, filozofije, psiholoških knjig in humanistike na splošno. Za leposlovje si ponavadi ne vzamem zadosti časa, imava pa oba s fantom navado, da na vsako potovanje neseva roman, ki se dogaja oz. govori o deželi, kamor greva in to je res poseben užitek. Med mojimi ljubšimi avtorji so sicer še Sylvia Plath, Cees Nooteboom, Orhan Pamuk, Khaled Hosseini in J. R. R. Tolkien.

Kupljena ali sposojena knjiga? Koliko knjig približno kupiš na leto?

Zadnje čase sem se pri nakupovanju nekoliko omejila, saj so vse knjižne police popolnoma nabite, ampak še vedno kakšnih 12. Če se le da, si knjigo izposodim v knjižnici, ampak vmes je kar nekaj knjig kot objektov – zelo težko se uprem čudovito oblikovanim ali ilustriranim knjigam, ki jih postavim na polico samo zato, da jih potem gledam. Dosti knjig pa dobim zaradi svojega dela – napravim ilustracije ali naslovnico, kot postavljalka pa redno sodelujem tudi z založbo VigeVageKnjige in tudi tam izdamo kakšnih 10-12 knjig na leto.

Ali so ti starši v otroštvu brali knjige? Najljubša knjiga iz otroštva?

Ne spomnim se, da bi mi knjige brali starši, v resnici tudi za pravljice niso imeli časa in redko sem v dar dobila kakšno slikanico. Me je pa mama že zelo zgodaj začela vozit v mestno knjižnico in tam sem dobila ljubezen do knjig. Na začetku je bila obsesija z grško mitologijo in starim Egiptom, kasneje pa sem oboževala zbirko Časovni stroj. Moja najljubša knjiga je bila mladinski roman Hrošč leti v somraku, švedske avtorice Marie Gripe. Prevzela me je njena tematika, mistična atmosfera in zanimiv pogled na povezanost med živimi bitji, govori pa tudi o vlogi ženske v sedanjosti in preteklosti. Pred kratkim sem jo prebrala še enkrat, saj na Mladinski knjigi pripravljajo novo izdajo in za ilustracijo naslovnice so kontaktirali ravno mene! V njej sem uživala še bolj kot pred 25 leti.

Med slovenskimi pa bi izbrala Bobre Janeza Jalna.

Katere tri knjige bi v branje predlagala bralcem mojega bloga?

  • Cees Nooteboom: Stranpoti do Santiaga
  • Amin Maalouf: Samarkand 
  • Manu Larcenet: BLAST (risoroman v štirih delih)
Cees Nooteboom: Stranpoti do Santiaga
Amin Maalouf:
Samarkand 
Manu Larcenet: BLAST

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.