Kanadski avtor in ilustrator otroških knjig ter animator Jon Klassen (1981) spada med najnovejše literarne senzacije za otroke, pri nas pa je zaenkrat še precej neznan. Proslavil se je s trilogijo slikanic o klobuku (Hat Trilogy), ki je prevedena že v več kot 22 jezikov, od nedavnega tudi v slovenščino. Prepoznaven je po preprosti risbi, na kateri je pokrajina le nakazana, saj so v ospredju njegovi živalski liki, in precej suhem humorju, ki pa v kombinaciji s prismuknjenimi zgodbicami o klobukih deluje sveže in presenetljivo.

Prva knjiga, Hočem nazaj svoj klobuk (I Want My Hat Back), je izšla leta 2011, druga, To ni moj klobuk (This Is Not My Hat), pa leto kasneje. Obe sta od nedavnega na voljo v slovenščini, izšli sta pri Založbi Narava (sklepno knjigo We Found A Hat iz leta 2016 pa še čakamo). Glavne zvezde vseh treh knjig so živali, ki že na prvi pogled delujejo smešno, saj imajo skoraj brezizrazne obraze, vse so brez ust (oziroma gobčkov oziroma …), svoja čustva kažejo čisto subtilno, le z očmi. V enem izmed intervjujev je avtor priznal, da se je tega kazanja čustev in odzivov navadil od mačk in psov, s katerimi je odraščal, saj je treba biti pri razbiranju pozoren na najmanjše namige in premike, kar je kasneje prenesel tudi v svoja dela. Obenem deluje tudi kot animator, zato ni nič čudnega, če se vam bo ob branju zdelo, da zgodba pred vašimi očmi oživi.

Hočem nazaj svoj klobuk, pravi obilni rjavi medved, ki strmi v nas z naslovnice prve knjige. Izgubil je namreč svoj ljubi klobuk in zdaj sprašuje ostale živali, če so ga videle – najprej lisico, potem žabo, pa zajca, želvo, kačo in pasavca, a nihče ga ni. Ko se že skoraj preda obupu, pa sledi slasten preobrat, ki uspe le z nekaj besedami vse obrniti na glavo, sprožiti pravo akcijo in smeh. Pa tudi malo strahu. Klassen se namreč giblje na meji s črnim humorjem in satiro, kar za otroške slikanice ni ravno značilno in kar je sprožilo veliko kritik pri bolj konservativnih bralcih, a res mi ni jasno, zakaj bi moralo biti vse vedno tako suhoparno politično korektno in didaktično. Sočnost in čudenje sta namreč rojena, ko se pričakovanja prekršijo. Živali v tej knjigi imajo vse enake, rahlo priprte oči, in ves čas strmijo v bralce, čeprav se pogovarjajo med seboj, kar je res hecno, kot da četrte stene sploh ni, zato se takoj počutimo vpletene v ta gozdni zločin.

Druga knjiga, To ni moj klobuk, pa nas iz gozda prestavi pod morsko gladino, kjer mimo brzi ribji tat in priznava, da je ukradel klobuk. Navihana zgodba se zaplete, ko se lastnik klobuka, ogromni speči ribak, zbudi, in se odpravi na srditi lov. V primerjavi s prvo knjigo so tu oči vseh živali okrogle (sploh majcen ribji tat ima primerno predrzen pogled), razen ko se priprejo ali razprejo. To minimalistično izražanje čustev deluje veliko bolj zabavno, kot bi pretirano. Tudi četrta stena oziroma metatekstualnost sta v tej knjigi še bolj izrazita, saj se ribak ob prebujenju začudeno zagleda kar v črke ribjega tatu nad sabo, ki tečejo na strani, in jim namrščeno sledi. Podatek, da je avtor tudi animator, je zgovoren ob dejstvu, da knjigi res delujeta gibljivo, vse se dogaja od leve proti desni, premikanje se tako dogaja nenehno v eno smer, proti koncu knjige (in tudi nazaj!), prazna mesta pa hitro zapolnimo s premikanjem, zato živali kar oživijo. Zgodbi pa ostaneta eksplozivni in odbiti čisto do konca. Dodam lahko še samo: Klobuk dol!