O smrti v družini, med prijatelji ali v tesnih stikih je izredno težko pisati. Še težje je o njej pisati v zgodbi in knjigi za mladino, vendar je to Karlu Modigu odlično uspelo z romanom v zbirki Zorenja: Smrt ni hec. Knjiga je izšla pri založbi Miš, v letu 2020.

Karl Modig

Hotela sem kaj zanimivega povedati o avtorju, pa ni ravno veliko virov. Je mlad švedski pisatelj, ki je leta 2016 debitiral z romanom Superkrafter – på gott och on in ni preveden v slovenščino, niti angleščino. Smrt ni hec je njegov drugi roman. Na Švedskem je pred kratkim izšel tudi tretji z naslovom Slagsmål (naj bi pomenilo Boj).

Karl se je rodil leta 1994 (kar pomeni, da je mlajši kot jaz!) in živi v Stockholmu. Vpisan je na študij mednarodnih odnosov in se pripravlja na svoj stand up – prvenec. Zelo rad ima neprimerne šale, politiko in superjunake.

Njegov najnovejši roman govori o problematični moškosti, v njem pa se menjava preteklost in sedanjost. Izbira tematike je še en dokaz, da se loteva tem, ki so v današnjem svetu pomembne.

Pofirbcate lahko po njegovem instagram profilu:

Kako govoriti o smrti, ko vsi drugi utihnejo?

Kako govoriti o njej, ko te ves čas prežema občutek krivde, ker je bila ta smrt – samomor.

V romanu spoznamo Josefa in Natašo, z njima pa bi moral biti še tretji brat Aleksander, ki je nekako ves čas prisoten, čeprav ga sploh ni več. Brata in sestri so živeli skupaj v stanovanju – en mimo drugega. Pred kratkim pa je njihovo družino doletelo nekaj groznega – najstarejši brat je naredil samomor in bralec v knjigo “pride” v trenutku, ko so vsi še v globokem žalovanju, pogreb brata pa se prav tako še ni zgodil.

“Mogoče je prav to značilno za našo družino. Vsi sprašujemo, kje je kdo, nikomur pa ni mar za tiste, ki so že tam.”

Str. 31

Ne moremo vedeti, kako se bomo spopadali s smrtjo bližnjega človeka, dokler tega dejansko ne doživimo. Sama lahko rečem, da sem srečna, ker tega še nisem doživela, vendar je to nekega za vse neizogibno. Eni se s tem srečajo prej, drugi kasneje. Josef v romanu se z bratovo smrtjo spopada s pretiranim popivanjem in zabavanjem, to da je ves čas z nečim zaposlen, ga zamoti, da na težave na misli toliko. Medtem skrbi še za svojo sestro, ki žaluje na drugačen način – zaprla se je vase, komaj kaj poje ali popije.

Zgodba je napisana razgibano in zanimivo, bralca kar vleče, stran za stranjo. Kjer imamo trenutke, ko se Josef zabava in popiva s svojimi prijatelji, je dogajanje opisano s kratkimi in hitrimi odstavki, ki nas spominjajo na to, kako hitro se menjavajo dogodki v taki noči.

Zanimivo je, da Josef menjava dekleta in se pri tem ne zmeni za njihova čustva (na kar ga opozorita tako prijateljica kot sestra). Tudi seks je namreč eden od načinov spopadanja s smrtjo brata, če lahko pri tem za trenutek pozabi nanj. Hkrati se boji za dlje časa zavezati, saj to pomeni, da bi se punci moral odpreti in izkazati čustva.

Pisanje je popestreno tudi z neliterarnimi vložki, kot je npr. zaseben oglas ali razlaga pogreba iz slovarja. Hkrati so ti napisani duhovito, saj se Josef z vsem tem spopada ravno s šalami.

“Kot da je pogreb nekaj, na kar greš, in ne nekaj, kar bo človeka popolnoma zlomilo.”

Str. 34

Opazimo lahko, da Josefu vsakdanje življenje pomaga pri prebolevanju, vendar ga hkrati vsak trenutek opominja tudi, da njegovega brata ni več. Nekako mora priti čez to, da se zave, da krivda ni na njegovi strani.

“Z nočnim avtobusom se odpeljem domov. Na mostu pri Liljeholmu voznik avtobusa ugasne luči in nam reče, naj so pogledamo razgled. Ne vem, zakaj voznik avtobusa to naredi, vendar je gesta lepa. Sonce vzhaja. Barve mi zarežejo v oči. Tako preklemansko čudovito je in pomislim na sliko, ki jo je Nataša naslikala, in sovražim, da lahko vidim vse to čudovito.”

Str. 55

Ker so z bratom in sestro živeli sami, si mora Josef za preživetje poiskati službo – dobi jo v šoli, kjer skrbi za deklico Ofelio, ki potrebuje pomoč pri učenju, saj težko sledi pouku in se vključi z ostalimi v razredu. Tudi ta zaposlitev mu pomaga, da malo manj misli na svoje težave. Ker mora doma skrbeti tudi za Natašo, se težko sprosti in šele proti koncu se toliko odpre, da tudi njega pretrese dejansko stanje stvari. Nataša na drugi strani se dlje zapira sama vase, vendar se pobere in odpravi v službo, ter živi svoje življenje naprej. Obema je težko. S staršema ponovno vzpostavita reden stik in ju obiskujeta na kosilu ob nedeljah.

Poslušaj odlomek

Človek se ob branju zave, kako zelo pomembno je, da komuniciramo s svojimi prijatelji, družino, partnerji. Da jih imamo radi, jih sprejemamo in odpuščamo. In včasih, težke stvari kot je smrt, družino celo povežejo.

Knjiga je lahko odlično terapevtsko branje tudi za tiste, ki so se s podobnim problemom že srečali.

Knjige iz zbirke Zorenja so odlično mladinsko ali odraslo branje, dostikrat nas soočijo s temami, o katerih je težko govoriti. Spremljajo jih spremne besede strokovnjakov, ki podajo izvedenski pogled na obravnavano temo.

Slovenska in švedska naslovnica romana

Meni osebno je naša bolj všeč, se mi zdi minimalistična in kot en zvezek, v katerega bi si Josef lahko zapisoval šale za svoje stand up nastope.

V soboto, 28. 11, bo na youtube kanalu Booknjiga dostopen intervju, v katerem se bova s knjižno blogerko Moniko (Vonj po knjigah) pogovarjali o knjigi Smrt ni hec, v njej obdelava skoraj celo knjigo, vendar ne razkrijeva veliko, zato upava, da vas bova pritegnili k branju.

Na facebooku se lahko najavite, da naju boste poslušali 🙂

Predstavitev knjige na blogu in družabnih omrežjih je nastala v sodelovanju z založbo Miš. Knjigo lahko kupite na njihovi spletni strani – Smrt ni hec, med sejmom s 15 % popustom in brezplačno poštnino.

Prevod knjige sofinancira program Evropske unije Ustvarjalna Evropa.
Vsebina publikacije (komunikacije) je izključno odgovornost avtorja in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Izvajalske agencije za izobraževanje, avdiovizualno področje in kulturo (EACEA) ter Evropske komisije, omenjeni instituciji tudi nista odgovorni za kakršna koli dejanja, ki bi lahko izhajala iz vsebine tega dela.